Avtor knjige od Soče do Mure

Kot potomci primorskih in istrskih beguncev se čutimo dolžni ohraniti spomin in tradicijo naših prednikov. Naši starši in stari starši so namreč veliko preveč žrtvovali, da so lahko obstali in si zgradili svoje domove v Prekmurju. Na njihovi rodni grudi na Primorskem in v Istri, zaradi vojnih in povojnih razmer, to ni bilo mogoče. Tam so v prvi svetovni vojni potekali hudi boji in domovi so jim bili uničeni. Z nepošteno rapalsko pogodbo pa je pokrajina bila odvzeta tako Sloveniji kot Hrvaški in priključena Italiji.

Začetek fašizma takoj po prvi svetovni vojni ni omogočal življenja zavednim ljudem na tem področju. Bilo je vprašanje ali ostati in se pokoriti, ali oditi in ohraniti svoj jezik, svojo kulturo in svoj ponos. Naši starši in stari starši - »nonoti« in »none« - so se odločili za to drugo. Za to smo jim danes lahko hvaležni. Ostali smo, ohranili svoj jezik, svojo kulturo in svoj ponos.

Res je, da so za to odločitev plačali izredno velik davek. Tudi v Prekmurju jim ni bilo z rožicami postlano. Sprejeti so bili kot tujci, ki ne sodijo v te kraje. Bili so večkrat zaničevani in ponižani, vendar so obstali. Niti internacija v drugi svetovni vojni jih ni ugonobila. Vrnili so se, začeli znova in uspeli. Od njih se lahko veliko naučimo.

Učimo se lahko kako je potrebno spoštovati svoj jezik in svojo domovino, kako je potrebno ustvarjati in kljubovati nastalim težavam. Kljub veliki bedi, v kateri so morali živeti, so pokazali kako je potrebno razvijati kulturno in duhovno življenje tukaj v Prekmurju.

Odpuščati je človeško, vendar pozabiti je težje.

Mi, potomci zavednih in pokončnih Primorcev in Istranov, smo sedaj Prekmurci, Prekmurci s primorskimi in istrskimi koreninami. Na oboje smo lahko ponosni. Ni nam treba biti v zadregi, če slučajno slišimo opazko begunec. Na to smo lahko le ponosni. Prekmurje nas je sedaj sprejelo za svoje, postali smo enakopravni člani te skupnosti. Vendar Primorske in Istre ne pozabimo. Odhajajmo tja na obiske, izlete, se povezujemo.

Spletimo kito prijateljstva med Primorci, Istrani in Prekmurci. To je naše poslanstvo. Za to bi nam naši predniki bili hvaležni.

Stanislav Bensa

Uvodna beseda dr. Jožeta Pirjevca

Konec februarja 2011 dobim e-mail gospe Branke Bensa, ki je ne poznam. Pravi, da je podpredsednica društva Primorci in Istrani v Prekmurju in predsednica krajevne skupnosti Pince Marof – Benica, ki je nastala po prvi svetovni vojni, ko so se številni ljudje z ozemlja, priključenega Italiji, zatekli v kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev in se v njej naselili.
http://tvslo.si/predvajaj/#ava2.108529859

Sporoča, da želijo ohraniti tradicijo svojih prednikov in predstaviti njihovo zgodbo širši publiki. Prosi me za pomoč in mentorstvo, pa tudi za uvodno besedo. Čeprav sem zelo zaposlen, ker imam poleg didaktičnih in drugih obveznosti v tisku dve knjigi, ne morem odkloniti njenega vabila na sodelovanje, predvsem iz dveh razlogov: iz simpatije do primorskih ljudi in njihovih potomcev, ki so se z jugozahodnega dela slovenskega etničnega prostora, iz Brd, Vipavske doline, Krasa in Istre zatekli na drugi konec Slovenije, tja, kjer se že začenja madžarska pusta. Pa tudi, ker me moti omejenost marsikaterega slovenskega intelektualca, ki pozna in se zanima za svojo ožjo krajino, skoraj nič pa ne ve o bolj oddaljenih predelih naše domovine, kljub temu da je tako majhna. Prepričan sem namreč, da ne morem nihati samo med Trstom, Koprom in Ljubljano, kakor se mi po navadi dogaja, temveč da moram razumeti tudi razmere in ljudi v Mariboru, Kranju, Novem mestu ali Murski Soboti, če hočem biti v Sloveniji zares doma. In naj še povem, da me Prekmurje s svojo milino, s svojo govorico in ljubeznivostjo še posebej privlači. Kadar koli grem tja, me veseli, da smo ga po prvi svetovni vojni dobili in da smo v njem znali ustvariti pogoje, kjer so različne narodnosti – slovenska, madžarska, romska, različne religiozne tradicije – katoliška, luteranska, kalvinistična – znale najti vsega spoštovanja vredno civilno ravnotežje. O težki usodi primorskih beguncev v Prekmurju nisem bil neobveščen. Če me spomin ne vara, sem o njej tudi kaj že napisal. Kljub temu pa me je besedilo, ki mi ga je poslala gospa Bensa, prijetno presenetilo.
Prebral sem ga na dušek in z velikim zanimanjem tudi zaradi originalne tehnike pripovedovanja, za katero so se avtorji odločili. Zgodovinsko pripoved, ki pojasnjuje razloge, zaradi katerih so bili številni Primorci prisiljeni, da se izselijo iz svojih domov, so namreč popestrili z zgodbo nekaj konkretnih ljudi, predvsem vinogradnika Ivana in kamnoseka Franceta, zajetih v vrtinec burnega dogajanja v času med vojnama. Besedilo se nam tako predstavlja kot nekakšna zloženka historiografskih zapisov in osebnih spominov, kar mu daje posebno dinamiko in ga močno oplemeniti, saj ga dvigne skoraj na raven literarne pripovedi. Predvsem nam skozi življenjsko zgodbo teh malih/velikih ljudi nadvse zgovorno kliče v spomin eno izmed najbolj dramatičnih obdobij dvajsetega stoletja in nam kaže, kaj vse so v njem primorski begunci pretrpeli, kako so se borili za življenje in kako so na koncu obstali. Pri branju se nisem mogel odtegniti misli, da se soočam z zgodbo epskih razsežnosti, kakršnih je malo v naši zgodovini. Različnih postaj križevega pota, o katerem pripoveduje pričujoča knjiga, tu ne nameravam predstavljati, ker je prav, da jih bralec odkrije sam. Želim pa mu povedati, da z branjem knjige »Od Soče do Mure« ne bo zapravil svojega časa.

Dr. Jože Pirjevec slovenski zgodovinar in profesor
 

Knjiga opisuje pot primorskih in istrskih beguncev v Prekmurje.

Spletna stran uporablja piškotke, ki omogočajo boljšo uporabniško izkušnjo. Piškotki, ki so nujni za delovanje spletne strani, so se naložili. Če želite izvedeti več o piškotkih, ki jih uporabljamo poglejte Pogoji uporabe. Pogoji uporabe.

Strinjam se, da se piškotki naložijo

EU Cookie Directive Plugin Information