Balon i taronjkanje

Aj, te tvoje očice,
koko i dvo kostanja,
sake mile drage noći,
š njimi mi se sanja.



Aj, ti tvoji zubići
si u jenon redu,
koko i beli joncići,
kad na vodo gredo.



Aj, te tvoje ručice,
bele se do lahta,
sinoć si hi vesila
okole mojega vrata.



Neka reče ki ča će,
moje srce tebe će,
ljudi će se govorit,
mi ćemo se oženit.



Aj, marica, marica,
ti si muola glušinka,
voja nina voja na,
ti ćeš vero bit moja.



Prevarilo rožice
sunce, mesečino,
koko vraga neću ja
to mlado divojčino.



Nisan misli ni penso,
note son se namoro,
ja ne moren prez tebe,
koko ni riba prez vode.



Aj, marica, marica,
toko se ne dela,
kad je prišla ta nevesta,
sa nan kuća šla je z mesta.

Slike - Moški zbor Tabor Opčine na Pince Marofu:

https://photos.app.goo.gl/p5FyRENK8kMxgo3Q8


 

Knjiga opisuje pot primorskih in istrskih beguncev v Prekmurje.


Soči
Simon Gregorčič
Krasna si, bistra hči planin,
Brdka v prirodni si lepoti,
ko ti prozornih globočin
nevihte temne srd ne moti
krasna si, hči planin!



Tvoj tek je živ in je legak
ko hod deklet s planine;
in jasna si ko gorski zrak
in glasna si, kot spev krepak
planinske je mladine
krasna si, hči planin!



Rad gledam ti v valove bodre,
valove te zelenomodre:
temna zelen planinskih trav
in vedra višnjevost višav
lepo se v njih je zlila;
na rosah sinjega neba,
na rosah zelenih gora
lepoto to si pila —
krasna si, hči planin!



Ti meni si predraga znanka!
Ko z gorskih prišumiš dobrav,
od doma se mi zdiš poslanka,
nesoča mnog mi ljub pozdrav
Bog sprimi te tu sred planjav!...



Kako glasno, ljubo šumljaš,
kako čvrsto, krepko skakljaš,
ko sred gora še pot imaš!



A ko prideš na ravnine,
zakaj te živa radost mine?
Kaj trudno lezeš in počasi,
zakaj so tožni tvoji glasi?
Težko se ločiš od hribov,
zibelke tvojega valovja?



Mar veš, da tečeš tik grobov,
grobov slovenskega domovja?
Obojno bol pač tu trpiš,
V tej boli tožna in počasna,
ogromna solza se mi zdiš,
a še kot solza - krasna!



Krasna si, bistra hči planin,
Brdka v prirodni si lepoti,
ko ti prozornih globočin
nevihte divje srd ne moti!
Pa oh, siroti tebi žuga
vihar grozán, vihar strašán;
prihrumel z gorkega bo juga,
divjal čez plodno bo ravan,
ki tvoja jo napaja struga
gorjé, da daleč ni ta dan!



Nad tabo jasen bo obok,
krog tebe pa svinčena toča
in dež krvav in solz potok
in blisk in grom - oh, bitva vroča!



Tod sekla bridka bodo jekla,
in ti mi boš krvava tekla:
kri naša te pojila bo,
sovražna te kalila bo!
Takrat se spomni, bistra Soča,
kar gorko ti srce naroča:
Kar bode shranjenih voda
v oblakih tvojega neba,
kar vode v tvojih bo planinah,
kar bode v cvetnih je ravninah,
tačas pridrvi vse na dan,
narasti, vzkipi v tok strašán!



Ne stiskaj v meje se bregov,
srdita čez branove stopi,
ter tujce, zemlje lačne, vtopi
Na dno razpenjenih valov!

Spletna stran uporablja piškotke, ki omogočajo boljšo uporabniško izkušnjo. Piškotki, ki so nujni za delovanje spletne strani, so se naložili. Če želite izvedeti več o piškotkih, ki jih uporabljamo poglejte Pogoji uporabe. Pogoji uporabe.

Strinjam se, da se piškotki naložijo

EU Cookie Directive Plugin Information